Ljudje se prebujamo in vedno več je tistih, ki spoznavamo, da je življenje nekaj več kot vsakodnevno nam tako domače in poznano delovanje.
Na svoji duhovni pot in ob duhovnem napredku ljudje vse prepogosto dobijo občutek večvrednosti.
Nekateri začutijo željo po spremembi, ker je njihovo življenje postalo dobesedno nevzdržno. Spet drugi zaznavajo drugačen notranji klic in vedenje, da obstaja nekaj več, nekaj kar nam je še neznano, nerazumljivo, a zelo drugačno od poznanega.
Tako se začne pot iskanja ali samospoznavanja, ki je pogosto povezana tudi z notranjim hrepenenjem po sreči, radosti, miru, ljubezni, obilju …
Tudi sama sem pred več kot četrt stoletja stopila na to pot in zelo kmalu spoznala, da je razum na tem duhovnem popotovanju res velika ovira.
DUHOVNI EGO
Vesela sem, da se vedno več govori o razvijanju duhovnega ega, saj tudi sama na poti samospoznavanja in skozi izkušnje pri svojem delu opažam, da rad zraste.
Čudovito in lepo je, ko se odločimo za to pot. Težava nastane, ko želimo na razumski in analitičen način priti tja kamor z našim razumom – egom – nikakor ne moremo vstopiti, priti razumsko in analitično.
Prav lahko se zgodi, da namesto intuitivnega delovanja nevede začnemo razvijati svoj duhovni ego. In ko se ego vključi v naše samospoznavanje, najverjetneje tega ne bomo opazili in zaznali. Ujemamo se v prepričanju, da delamo vse tako kot je prav in dobro.
Seveda je tudi to samo del našega popotovanja in čudovita izkušnja. Dobro pa je, da se seznanimo s pastmi in omejitvami našega ega, ker tako veliko lažje delujemo v zavedanju.
NEKAJ PASTI DUHOVNEGA EGA
Dotaknimo se duhovnega ega, ki se pri takšnem duhovnom popotovanju lahko zelo močno razvija. Kaj se dogaja?
Dobro, boljše, najboljše
V materialističnem svetu ljudje stremijo po še več denarja, boljšem avtu, stanovanju, izobrazbi, položaju, statusu, telesu… in iščejo popolnost ter si tako polnijo svoj ego z občutkom, da so dobri, boljši kot drugi ali celo najboljši.
Podobno se dogaja med duhovnimi iskalci saj iščejo duhovno popolnost, višje dimenzije, boljše delovanje. Želijo še več duhovnega znanja, še več obvladovanja različnih tehnik, da bodo dobri, boljši ali celo najboljši na svojem področju. Njihovo prepričanje, da so boljši kot tisti, ki živijo drugače, ki ne razumejo in niso »duhovni«, postane zelo močno in omejujoče. Podobno kot materialisti, se omejijo v svojem svetu duhovnosti in v tem svetu delujejo podobno, kot tisti, ki jih najbolj obsojajo.
Na svoji duhovni pot in ob duhovnem napredku ljudje vse prepogosto dobijo občutek večvrednosti. Ko se duhovni ego okrepi, postanejo prepričani da so na »višji ravni«, kot drugi. Vsaj tako se po navadi izrazijo in sporočijo, da z ljudmi, ki so na »nižjem nivoju« ne želijo imeti opravkov. Zelo hitro postanejo nestrpni in obsojajoči do drugače mislečih, kar lahko postane velika dodatna omejitev na njihovi poti.
Ego rešitelj
Na svojih duhovnih popotovanjih se nekateri izgubijo v delovanju, ko želi njihov »duhovni« ego na vsak način želi rešiti svet in ljudi. Postanejo najpametnejši in v prepričanju, da oni najbolje vedo kako in kaj, začnejo vsiljevati svoja mnenja. Njihova potreba po tem, da bi se drugi spremenili, živeli in delovali točno tako, kot oni vedo, da je prav, lahko preraste v odvisnost. Stalno živijo v lažnem občutku rešitelja, ki jih usmerja v moraliziranje in neskončne razprave o prav in narobe, o svetlobi in temi… Prepričani so, da vsi drugi, ki delajo in mislijo drugače, ne spadajo v njihovo življenje in so slabi. Poskušajo jih, največkrat neprimerno, spremeniti in prepogosto igrajo vlogo pravičnika in vedeža. Tudi njihov »duhovni« ego uživa v prepričanju, da so boljši kot ostali.
Če kje in kdaj, potem je potrebno predvsem med duhovnimi iskalci in popotniki ozavestiti rek: »Reši sebe in lahko boš rešil svet!« Na moje veliko veselje, se vedno več ljudi tega zelo močno zaveda, zato je tko imenovano delo na sebi in samospoznavanje postalo osrednja rdeča nit na poti prebujenja.
Samokritika in samoobtoževanje
Popolno nasprotje ega, ki rešuje svet, je občutek ki nastane, ko se zavedamo svoje odgovornosti. V tem primeru naš razum – ego kazalec krivde usmeri proti nam. Zelo hitro pademo v samouničevalne misli. Naš duhovni ego se razvija in krepi v stalnem občutku krivde z vsakodnevnimi ponavljajočimi mislimi, ki so odsev vzorca in prepričanja: »Nisem dovolj dobra/dober!« in »Nimam dovolj npr. znanja, moči, časa …«
Za vse, kar se dogaja zunaj nas, ali v naši notranjosti, še posebej, če je ta neprijetna, krivimo sebe in se obtožujemo. Pademo v progam stalnega iskanja vzrokov v nas samih in posledic. Ko najdemo je to potrebno popraviti in ponovno iščemo načine, da se izboljšamo.
Konkretno: Če smo spoznali vzorec ali prepričanje, ki nas je z določenim, napačnim delovanjem vodil v dano situacijo, ga je potrebno opustiti. Na tej točki se »duhovni« ego rad zaplate v iskanje novih, boljših načinov za spuščanje tega vzorca. Zelo hitro se ujamemo v neskončne razumske notranje razprave in razmišljanje kot je: »To bi morala narediti drugače; sama sem kriva; spet sem delovala tko in tako, zato se je to zgodilo; nebi smela dovoliti, da me premagajo takšni občutki; ne smem tako razmišljati …« in tako v neskončnost. Pri vsem tem vedno delamo rezervni plan in načrt, kako bomo v prihodne delovali, mislili, čutili in kako bomo ukrepali. Razumsko se izgubimo v vlogi žrtve, obenem pa želimo nadzirati vsako našo misel, čustvo in delovanje.
Treba se je zavedati, da ima ego tudi v duhovnem delovanju rad neskončne razprave in iskanje rešitev, rad ima zapletene stvari, ki zelo težko pripeljejo do želenega rezultata in cilja.
Prav je, da se zavedamo svoje odgovornosti in se spoznavamo. Dobro je prepoznati svoje vzorce in prepričanja. Ni pa potrebno razumsko zapletanje v samokritiko, samoobtoževanje, ki samo krepi delovanje našega ega in nas oddaljuje od notranjega miru, radosti in svobode.
V kolikor ste se našli v tem opisu, potem je dobro, da to samo ozavestite in spustite. Ne iščite novih poti in načinov. Preprosto spustite brez zapletanja.
Iz ene omejitve v drugo – iz ene škatlice v drugo
Nova duhovna znanja, ki jih pridobivamo na različnih izobraževanjih nas navdušijo, saj nam pomagajo na naši poti prebujenja. Pa vendar se zelo pogosto zapletemo in ne opazimo kaj se dogaja. Svoja stara prepričanja, vzorce, poglede in delovanje, za katere smo ugotovili, da so napačna, zamenjamo za nekaj novega in boljšega. Nad tem smo tako navdušeni, da ne vidimo, da smo samo zamenjali eno prepričanje za drugega ter smo stopili iz ene škatlice v drugo, ravno tako omejeno škatlico, la da je v tem trenutku videti lepša. Zakaj je to tako težko opaziti in spoznati? Naš »duhovni« ego se zelo dobro počuti, ker spet ve nekaj novega, ker deluje boljše in drugače kot prej.
Vse preveč teorij je usmerjenih k dodatnemu omejevanju, saj zagovarjajo in trdijo, da je samo njihov način pravi. Ne dovoljujejo in ne sprejemajo ničesar, kar se ne vklopi v njihovo točno določeno teorijo in delovanje.
Stalna potreba in želja po novih duhovnih znanjih
Na poti samospoznavanja in prebujenja, se lahko zapletemo tudi v močno potrebo po več znanja. Razum nas vodi in usmerja do novih znanj. Če ste eden od tistih, ki imate močno potrebo po tem, da se stalno izobražujete in iščete nove, boljše, učinkovitejše duhovne načine in tehnike, hodite na mnoge delavnice, meditacije, berete in berete… in imate še vedno občutek, da še ne znate dovolj dobro in nikakor še nimate dovolj znanja, da bi živeli tako kot želite, potem ste se ujeli v svoj duhovni ego, ki ima stalno potrebe po več in bolje.
NI PRAVE IN NAPAČNE POTI
Kar koli sam nam dogaja na naši duhovni poti je dobro in popolnoma v redu. Vsaka odločitev, tudi če izhaja iz našega ega, nas vodi do nove izkušnje, ki jo bo naša duša kot kapljico modrosti vedno nosila s seboj. Seveda pa je dobro živeti zavestno, umiriti razum in iz svojega življenja izpustiti čim več nepotrebnega balasta.
DOBRO JE PODVOMITI V VSE
Ko smo najbolj prepričani, da smo na pravi poti, je včasih dovolj, da v to samo malo podvomimo. To nam omogoča, da končno odpremo svojo kletko. Ko podvomimo, se ne omejujemo v dokončnih in omejenih trditvah ampak se odpiramo brezmejnosti.
ONKRAJ
Ko doživite tiso onkraj, se zelo hitro zaveste, da je to doživetje težko opisati in natančno razložiti z omejenimi besedami, ki ne omogočajo globljega razumevanja, kaj šele občutenja doživetega. Zato res vse iskalce in popotnike spodbujam, da odprete svoj razum in dopustite doživetje tistega »nekaj več« onkraj iluzije ega. Ni dovolj, da zamenjate škatlico ali jo samo malo okrasite, dovolite si jo podreti in občutiti brezmejno svobodo. Mogoče se boste v tej brezmejnosti najprej počutili izgubljene, a polet bo neopisljiv.
Vse zapisano je namenjeno ozaveščanju svojega delovanja in spoznavanju omejitev na naši duhovni poti. Le tako jih z lahkoto spustimo in delujemo svobodno.
Preprosto se umirite in poiščite pot, ki vam pomaga, da odpete svojo kletko in svobodno poletite v doživetju prebujenja. Predvsem je pomembno, da je to vaša izbira, ki vas svobodno vodi nazaj k sebi.
Objavljeno v reviji DOBRA KARMA, maj 2023
IZVIRNA – DALJŠA VERZIJA TEGA ČLANKA je bil objavljena v ČASOPISU SVET24 (8.3.2024) in v SPLETNE NOVICE SVET24 – preberi več >>>
